Loški utrip 2016

Loški utrip

December 2016

Skupaj zmoreva

Ana in Andrej sta starša treh otrok – Urške, Miha in Petra. Trudijo se biti čisto običajna družina, čeprav imata z ženo cerebralno paralizo. Iz Ljubljane so se preselili v Škofjo Loko, kjer jih navdušuje predvsem narava, ki je dosegljiva kar pred vrati. Tako Ana kot Andrej sta napisala knjigo. Njegova zgodba orisana v knjigi Drugačen od drugačnih se nadaljuje v njeni z naslovom Drugačen svet.

Za začetek je prav, da spregovorimo o vajini bo-lezni. Trudita se živeti kar-seda normalno ži vljenje in to vama izvrstno us peva. Kaj je tisto, kar vama daje moč in energijo. Je to že sam karakter, volja, lju-bezen …
V prvi vrsti se ne smiliva sama sebi in si ves čas govoriva, da če hočeš uspeti, moraš zbrati pogum ter voljo in to narediti, če tudi je za to potrebnega več napora. Veva, da če bi nama bile stvari prinesene na pladnju, ne bi izdelala niti šole. Jaz sem dokončala srednjo ekono-msko šolo v Kranju in dve leti gospodinjske šole na avstrijskem Koroškem. An-drej je osnovno šolo obisko-val v Kamniku v takratnem ZUIM. Šolanje je nadaljeval v Kranju. Po srednji raču-nalniški šoli se je vpisal na Fakulteto za organiza-cijske vede v Kranju, kjer je leta 1993 tudi diplomiral. Za vsem tem stojijo tudi starši ter strokovnjaki, ki so naju ves čas spremljali in spod- bujali k vztrajnosti. Dodatno motivacijo pa nama gotovo daje najina ljubezen in dru-žina.
Oba sta se odločila, da svoja razmišljanja strneta v knjigi. Andrej, najprej je izšla vaša z naslovom Drugačen od druga čnih. Nam jo lahko na kratko orišete.
V njej opisujem prijatelja in njegovo veliko željo, da bi si našel dekle. Knjiga je razde-ljena na dva dela. Prvi opi-suje prijateljevo sanjarjenje o »zdravem« dekletu, za kate-rega se na koncu izkaže, da že ima fanta in si ne želi drugega. Svetu sem hotel povedati, da je tudi v nas prisotna želja po ljubezni. V drugem delu prijatelj spet spozna dekle, s katero se veliko družita, vendar je vseskozi prisoten strah, da se bo stara zgodba ponovila. Peter zaupa Nataši svoja hrepenenja v pismu z naslo- vom: »Morje«, za katerega pra-vijo, da je lahko tudi glavni in najlepši del knjige.

Kaj pa vi, Ana opisujete v

Razstava z naslovom Delo in srce za dušo in dom je na ogled
v prostorih Društva za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju - Sožitje

Drugačnem svetu?

Vsebina je strukturirana tako, kot da se nadaljuje Andre-jeva knjiga. V njej opisujem dekle, ki načrtuje svojo pri-hodnost s telesno prizadetim fantom. To so najina doži-vljanja, doživetja in napori, ki sva jih morala premagati, da sva skupaj. Drugačen svet sta Nataša in Peter spoznavala, ko sta naletela na neodo-bravanje njunega odnosa s strani sveta. Knjigo sem napisala ravno zato, da bi ljudje opazili, da smo se tudi invalidi sposobni spopasti s težavami. Gospa Berta Golob v spremni besedi med dru-gim pravi, da ima knjiga bolj pričevalno, kot pa leposlovno vrednost.
Andrej, vi izdelujete lesene izdelke, s katerimi radi so-delujete tudi na razstavah in sejmih. Nam jih lahko orišete. Kaj pravzaprav ustvarjate?
Vse se je začelo iz potrebe po nečem dobrem in želji, da bi to lahko izdelal sam. V začetku so bili to razni predalniki za voščilnice, ki sva jih tudi izdelovala, pa škatla za nošenje knjig v kombinaciji lesa in makra-meja.Lesene izdelke sicer načrtujem na računalniku, vsak delček posebej. Potem po teh načrtih s pomočjo CNC-stroja izrežemo delčke iz vezane plošče. Z Ano jih očistiva in sestaviva izdelek ali pa delčke z navodili zapakirava v karton.

Do zdaj sem izdelal razne predalnike, skrinjice in škat-

lice. Ponosen sem na ptičjo krmilnico, z njo sem sode-loval na natečaju leta 2012, Ljubljanskega zmaja, nočno lučko ter lestenec, ki ju imava z Ano v spalnici in hišici za jaslice. Nameravam dokončati komplet figuric za jaslice. Idej in dela mi ne bo zmanjkalo.
Konec oktobra ste svoja dela na ogled postavili v prostorih Društva za po-moč osebam z motnjami v duševnem razvoju – So- žitje. Razstava z naslovom Delo in srce za dušo in dom je nastala iz slik vaših izde-lkov preko vseh let ustva-rjanja, žena Ana pa je dodala spremno besedo k fotografijam in opisala ne-kaj utrinkov iz skupnega življenja. Do kdaj bo raz-stava na ogled? Jo boste potem postavili še kje?
Z omenjenim naslovom sem želel povedati, da ustvarjam iz veselja do novosti, kon-struiranja in tehnike. Ustva-rjam, da izražam svojo dušo.

Ob tem je seveda potreben tudi napor in delo. Svoje izdelke rad predstavim tudi širše. Če jih ljudje opazujejo s srcem, v njih odkrijejo tudi čudež, kot je zapisal kolega, in me lahko nagradijo s svojimi darovi, ki jih skrbno porabiva za družino in dom. Sicer je prav, da na tem me- stu poudariva, da svojo dru-žino preživljava z rednim delom, Ana je zaposlena v podjetju za zaposlovanje in-validov, jaz pa sem našel zaposlitev na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča. Tam sem zaposlen od 1998, kot aplikativni pro-gramer. Omenjena razstava bo v prihodnjem letu na ogled v prostorih inštituta, do decembra pa bo še v Sožitju. Z veseljem bova razstavo postavila povsod, kamor naju bodo povabili. V načrtu jo imava ponuditi okoliškim knjižnicam.

Vaša družina rada tudi kam odpotujete. Ste strastni smu- čarji pa tudi morje imate radi.
Smučava res vsako leto. Prav je, da migava in s tem poskrbiva, da se najino zdravstveno stanje ne slabša, kajti pri cerebralni pa-ralizi je pomembno, da se veliko gibamo oziroma telovadimo. Drugi razlog je pa ta, da izklopiva službo in otroški živ-žav. Čez dve leti bo že 40 let od prve šole smučanja po metodi Gorenjskega društva za cere-bralno paralizo. Pozimi smu-čanje, poleti pa odhod na morje. Še posebej nam je ostal v spominu oddih, ki smo ga lansko leto preživeli v Grčiji na otoku Lezbosu.

Katja Štucin

»Ustvarjam, da izražam svojo dušo«