Društvo z Zvezo je poskusilo nas mlade animirati tudi z dramskim ustvarjanjem. Res se nas je okoli mentorice in režiserke Gabi nekaj zbralo, ki smo radi poskusili tudi to. Tudi mi smo se srečevali in vadili v prostorih na Tomšičevi. Dva igralca sta se našla kar med stanovalci stanovanjske skupine, drugi smo prihajali iz Kranja in okolice. Kot prvo našo »igro« smo vzeli iz skrivnega dnevnika Jadrana krta. To je bila kratka, pol urna predstava. Premiero smo imeli kar na Tomšičevi. S predstavo smo gostovali na ptujskem festivalu amaterskih gledališč. 

​

Ker smo bili z prvo našo predstavo zadovoljni in uspešni smo z gledališčem nadaljevali. Pridružili so se nam še nekateri drugi prijatelji igralci. Potrebovali smo ime skupine. Najtežje se je pa poimenovati. Marjan je predlagal: »Bleščečih 6«. In tako je tudi ostalo. Tudi, če se je število igralcev menjalo, je ime ostalo nespremenjeno. Jaz sem na računalnik oblikoval tudi slikovno podobo in skrbel za gledališke liste.

​

Naša naslednja predstava je bila: Tajno društvo PGC, pisatelja Antona Ingoliča. Dramatizacijo je pripravila naša mentorica Gabi. Jaz sem v tej igri imel stransko vlogo učitelja Vejice. Kot glavni junak je nastopil Mark, predsednik društva PGC in glavni zbiratelj risalnih žebljičkov. Z Markom sta bila v tajnem društvu tudi Alenka in Marjan. Ana je bila Krfjola. Na koncu vem, da se je zbrane žebljičke porabilo za pritrditev plakatov, s katerim se je iskalo Mihcevo mami.

​

Ravno takrat sem pisal svojo knjigo: »Drugačen od Drugačnih« in jo tudi končal. Želel sem, da bi jo dramatizirali, vendar smo pripravili recital, tako da smo brali iz knjige. Čeprav smo imeli tudi za to vaje, smo na prvi predstavi, v ljubljanskem KUD-u France Prešeren doživeli pravi polom. Mislim, da smo tam nastopili predvsem za Sonček.

​

Najbolj pa si bom zapomnil našo naslednjo in tudi zadnjo predstavo, v kateri sem sodeloval. To je bila celovečerna predstava: Steklena menažerija avtorja Tennesseeja Williamsa. Vzeli smo prevod Janka Modra z avtorskim dovoljenjem. Ja, naša režiserka se je te predstave res lotila »profesionalno«. Zbrala je 8 igralcev, čeprav v igri nastopajo le štirje. Njena ideja je bila imeti dve enakovredne ekipi. Nekaj vaj smo imeli skupaj, potem so pa počasi štirje igralci odpadli. Tako smo ostali iz prve skupine Marjan, Alenka in jaz. Z druge skupine je bila pa najbolj pridna Ana, ki se nam je pridružila. Kar dolgo smo se dobivali na Tomšičevi in vadili, saj je bilo besedila kar veliko. Meni besedilo ni delalo težav, čeprav sem ga imel največ. Bil sem Tom, pripovedovalec spominov in brat Laure, ki jo je igrala Alenka. Najino mamo je igrala Ana. Po vajah smo se radi zavili še Romano ali Evropo, kjer smo se okrepčali.

​

Enkrat se je zgodilo, da sva se z Ano na večerji znašla sama. Alenke takrat ni bilo na vajah. Marjana sem pa prepričal, da danes ni časa za kaj takega. Ani sem povedal, da sva že veliko skupaj, da jo opazujem, da si predstavljam življenje z njo. Rekel sem pa tudi, da na povedano lahko pozabi in jaz sem res (pozabil). Vaje za igro se tekle naprej in približevala se je premiera. Premiera je bila 22.6.1995, bil je četrtek popoldan v Ljubljani v KUD-u France Prešeren. Med predstavo se je zunaj razbesnela nevihta, tako močna, da je zmanjkalo elektrike. Smo imeli prav srečo, da smo bili na to pripravljeni. Alenka je na mizo prinesla gorečo svečo in predstava je tekla naprej, kot da ni bilo nič. Namreč v igri res pri Wingfildovih odklopijo elektriko zaradi neplačanih računov, le da so jo tokrat še nekoliko prej. Predstava je uspela. 

Po koncu, ko smo že pospravljali, sva se z Ano na hitro zmenila, da se naslednji dan dobiva na prvem randiju. Kako je bilo na tem randiju in naprej opisuje Ana v svoji knjigi: »Drugačen svet«. »Luštno« je bilo, ko sva z Ano za odrom čakala, da spet prideva na oder, a ne spominjam se, da bi kdaj zamudila na oder. 

Tudi v mariborskem društvu so se začeli ukvarjati z gledališčem. Kmalu je nastal tudi Festinav, kjer naj bi se predstavile naše »sončkove« umetniške skupine. Festinval je potekal na morju, v Božičih in okolici. Na tej prireditvi se je začelo naše nastopanje po Sloveniji, ki je trajalo, mislim da, kar dve leti. Gostovali smo po raznih ustanovah, kot sta v Kamniku in Vipavi. 
Nastopili smo tudi ob 20. Obletnici Gorenjskega društva za cerebralno paralizo v kranjskem Prešernovem gledališču. Po končani predstavi sem Ani prinesel šopek rož in jo s tem priznal s svojo izbranko. 
Nastopov s to predstavo se je nabralo res veliko, tako da sem se kar malo naveličal voženj s kombijem in vsega, kar je bilo. Potem je počasi dogajanje na Tomšičevi zamrlo. Naša mentorica Gabi je začela druge projekte na Zvezi. Tako je na našo igralsko skupino: »Bleščečih 6« ostal samo še lep spomin. Mariborčani so pa še kar igrali, vedno bolj zares. Ampak spet smo bili Gorenjci prvi.