Najina pot št. 215,

Leto XXXVI,

april 2026,

str.: 18

Sončkovih 50 let

jubilejni bilten

Kranj, maj 2026

str.: 37

50 let za ljubi kruhek

Ko sva z Ano postala fant in dekle, sem po sedemnajstih letih šolanja iskal in našel prve zaposlitve. Naj se vam predstavim. Sem Andrej Mrak. Imam težjo obliko cerebralne paralize, zato sem še toliko bolj vesel, da sem z lastnimi napori in v začetku s pomočjo očeta in drugih strokovnjakov pripeljal mojo poklicno pot do konca.

​

Šolanje

Osnovno šolo sem obiskoval v Zavodu za invalidno mladino v Kamniku. Ko sem začenjal šolanje, leta 1975, še ni bilo kaj dosti govora o integriranem izobraževanju oz. o vključevanju učencev s »posebnimi potrebami« v redne šole.
Tako sem se kot 6-letnik z Jožekom, Krištofom in morda še s kom znašel v takratni mali šoli v Kamniku. Moja kamniška leta so se povlekla prav do konca osnovne šole. V »veliki« šoli smo dobili, vsako leto, še kakšnega sošolca ali sošolko. Največ seveda v prvem razredu. Tako smo čez teden bivali v Kamniku. Za konec tedna sem jaz in kdor je lahko odhajali domov. Postali smo pravi kolegi in prijatelji. Rojevale so se prve ljubezni, skupaj smo tudi katero ušpičili. Tako smo še ob obveznih terapijah preživljali šolske dni. 
Ko sem bil v šestem razredu, mi je oče v Londonu kupil prvi računalnik. Prav kmalu sem nanj začel tudi programirati in spoznal, da bo to moj poklic. Na računalnik sem čez cel ekran napisal: »Moj kruh«.
Na koncu osmega (takrat zadnjega) razreda sem se od Kamnika poslovil.
Šolanje sem nadaljeval v svojem domačem Kranju, na kranjski gimnaziji, takratni srednji šoli pedagoške, računalniške naravoslovno – matematične usmeritve. Takrat je bil v Sloveniji »računalniški bum«. V prvem letniku se nas je zbralo 42 za smer programerski tehnik. V drugem letniku so nas razdelili. Tako sem tudi izkusil, kaj pomeni integrirano izobraževanje. »Zdravi« sošolci so me lepo sprejeli in mi pomagali. Za teste in šolske naloge sem imel več časa. Doma sem v prostem času dodobra preprogramiral mojega Spectruma. Tudi obvezno srednješolsko prakso sem opravljal in se tudi tam marsikaj koristnega naučil. Srednjo šolo sem zaključil v štirih letih.
Izobraževanje sem še istega leta, jeseni 1988, nadaljeval na kranjski Fakulteti za organizacijske vede, ki deluje v sklopu mariborske univerze. Izbiri fakultete je botroval tudi moj domači kraj. Vpisal sem se na višješolski študij, smer informatika. Takrat fakulteta še ni imela svoje stavbe. Predavalnice so bile po vsem Kranju. Referat in še nekaj predavalnic pa je bilo na Tomšičevi sredi mesta. V prvem letniku smo imeli bolj splošne predmete: matematika, statistika, angleščina itd. Ta predavanja smo imeli kar v veliki dvorani na kranjskem sejmišču. Kmalu, že proti koncu leta je prišel prvi izpit. Bil je iz matematike. Bil sem že prijavljen na izpit, ko sem izvedel, za vabilo avstrijskega smučarskega društva za cerebralno paralizo. Izpit je bil ravno tisti dan popoldan, ko naj bi šli na smučanje. So me čakali v kombiju pripravljeni za odhod, kar pred »šolo«. Ko sem opravil z izpitom, so me pobrali in naravnost novim dogodivščinam na pot. Sem se moral še preobleči, ker sem se kar spotil pri matematiki. Smučanja se ne spominjam. Spomnim se pa vožnje s kombijem, ko sem se v svojem svetu vračal k matematiki. Ugotovil sem marsikatero neumnost in vendar upal, da bo dovolj za opravljen izpit. Naj omenim samo še to, da je bil izpit uspešno »pod streho«. Prvi letnik mi je šel kar dobro, zato sem se prepisal na visokošolski študij. Na srečo mi ni bilo potrebno opravljati diferencialnih izpitov. Po štirih letih sem si vzel še absolventsko leto, v katerem sem tudi diplomiral. Študijska leta si bom zapomnil še po nekaj zapletih z dekleti. To me je tako prevzelo, da sem moral napisati knjigo: »Drugačen od drugačnih«.

Prve zaposlitve

Za prvo zaposlitev, so me za pripravništvo vzeli kar na fakulteti, v računalniškem centru. Tam sem jim pomagal pri pripravi računalniških nalog, sem pa tudi programiral. Zelo vestno sem pisal tudi pripravniški dnevnik. Takrat so se pričele priprave na gradnjo fakultete. Ko sem opravil pripravništvo, sem bil nekaj časa na zavodu, vendar ne dolgo. Našla se je neka firma iz Stražišča pri Kranju, ki me je vzela. V njej sem srečal kar nekaj sošolcev iz srednje šole, samo direktor in tajnica sta bila starejša. Imeli smo strogo ločen razvoj in testiranje aplikacij. Kar nekajkrat sem dobil svoje delo v popravilo. To me je včasih tudi žalostilo. Po malico smo hodili v bližnjo trgovino. V službo sem hodil z avtobusom, ali s kolesom.
Tudi v prostem času sem veliko kolesaril. Tisto leto smo imeli na društvu za cerebralno paralizo tudi gledališko skupino, v kateri sem sodeloval. Takrat sva z Ano postala par. Kmalu za tem me v stražiški firmi niso več potrebovali in sem bil spet brezposelen. Tisti dan se mi je zdelo, kod da bi padel nekam nazaj. Sem imel pa več časa za Ano. Odločil sem se, da naredim tudi vozniški izpit. To mi je vzelo kar nekaj časa: nekaj zdravniških pregledov in posvetovanj, pa čakanje na test in inštruktorja . Na koncu mi je uspelo tudi to.
Ana je bila že zaposlena v invalidskem podjetju Sonce. Zaposlili so tudi mene, pa še vsako jutro so me s kombijem peljali v Ljubljano. Tam sem pomagal pri urejanju Sončkovega glasila. Nekaj malega sem tudi risal na računalnik. Udeležil sem se ekskurzije po zahodni Evropi. Obiskovali smo ustanove, podobne naši. Bil sem pa tudi slovenski predstavnik na športnem kampu v Angliji. Ta služba in delo pa vendarle ni izpolnjevala mojih pričakovanj.
Preko zavoda za zaposlovanje me je našel samostojni podjetnik blizu Kranja. Tam sem nekaj programiral in razvijal. Bila sva dva zaposlena, pa še njegova žena je vodila računovodske zadeve. Delala sva v kletnih prostorih brez sanitarij. Malica je bila iz domačega hladilnika. Mnogokrat sem bil sam v »pisarni«, ker je on obiskoval stranke, jim instaliral nove programe. Kmalu pa so se moje službene zadeve malo zapletle. Podjetnik ni bil zadovoljen z mojim delom. Povedal mi je, kako se je program pred stranko »sesul«. Očital mi je nenatančnost pri preverjanju programa in, da grem po osmih urah kar domov. Ravno takrat naj bi se iztekla poskusna doba. Dogovorila sva se, da poskusna doba ni bila uspešna in spet sem bil na zavodu. V tem času sva z Ano naznanila poroko.