Smučanje | Drugacen

Sončkovih 50 let

jubilejni bilten

Kranj, maj 2026

str.: 77

SMUČANJE

Smučanje se od plavanja nedvomno razlikuje v dejstvu, da je zanj potrebno imeti dobro ravnotežje. Andrej Mrak je legenda našega smučanja. V njegovih spominih najdemo marsikaj zanimivega. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj njegovih utrinkov.

Za smučanje so potrebne predhodne kondicijske priprave.

Telovadnica ZD Kranj: 2005

1. Naše poletno miganje in druženje je bilo s Šolo za starše in šolsko kolonijo pokrito. Kaj pa po zimi? Spet sta glavi staknila moj oče in dr. Tatjana Veličkovič. »Kaj pa drugi Slovenci počno?« sta se vprašala. »Smučajo« sta se oba spomnila in tako se je rodila naša »Šola smučanja«.

2. Leta 1978, ko sem bil v 2. Razredu osnovne šole, smo prvič obiskali zasneženi hribček v Zg. Gorjah pri Bledu. Naše prve korake na snegu je usmerjal vaditelj Brane. Ja, res so bili to bolj koraki gor, malo dol pa še ob palici na okoli. Tisti hribček ni imel vlečnice in drugih naprav, zato toliko korakov. Prvo leto, ali pa še eno smo se vsak dan v Gorje pripeljali z avtobusom in po končanem »smučanju« smo odšli domov. V Gorjah smo imeli kosilo in nekaj premora.

3. Ja, v 4. Razredu sem res veliko smučal, pa še mi ni bilo dovolj, tako da me je oče eno nedeljo popoldan peljal še v Besnico. Tam ni bilo vlečnice, tudi nobene »pametne« proge ne. Sem kar sam malo »poštamfal« in se vozil. Malo med drevesi in potem naravnost. Bila je že pozna zima in težak sneg. Padel sem in si zvil nogo. Dobil sem mavec. Oče se je posvetoval z dr. Veličkovičevo. Ta mu je svetovala, naj bom kar doma. Ko je oče to sporočil v Kamnik, je bil odgovor jasen: »Kar sem ga pripeljite, bomo našli voziček zanj.« Tako me je nekaj časa po zavodu vozil sošolec Toni.

4. Kranjska gora je gostila Šolo smučanja kar nekaj let. Bivali smo v hotelu Alpina. Do smučišča smo imeli le nekaj korakov. Mislim, da smo se tu prvič srečali z »ta pravo« vlečnico. Dopoldan smo smučali, pa tudi po kosilu in počitku še malo. Popoldan, po smučanju smo imeli navadno družabno popoldne. V ta namen je bila z nami tudi vzgojiteljica. Igrali smo se družabne igre. V Kranjski gori v hotelu Alpina so nam v popoldnevih odstopili tudi disko klub do večerje. Nekajkrat sem tam tudi praznoval rojstni dan. Enkrat, ko je bil čas »hišnih računalnikov«, mi je oče za nekaj dni v Kranjsko goro prinesel mojega Spectruma. Po večerji smo lahko še malo igrali. En večer smo se skupaj igrali v eni od vaditeljskih sob. Ko je bila ura že primerna za počitek, so nas nagnali spat: »Mi bomo pa še malo igrali.« Naslednje jutro so bili vaditelji bolj utrujeni, kot običajno. Spat so šli ob 4. uri zjutraj. Do takrat so »nažigali« igrice.

Rogla 2022

5. Vogel nad Bohinjem je bil odgovor na nekaj mili zim skoraj brez snega. Pomanjkanje snega je botrovalo odpadli šoli smučanja na Črnem vrhu nad Idrijo. Vogel je bilo naše prvo višje gorsko smučišče. Z gondolo smo se vsak dan povzpeli nanj. Bivali smo v Bohinju, v hotelu Bellevue nad jezerom. Skibus nas je pripeljal do spodnje postaje gondole. Vrsta čakajočih so bile zmeraj dolge. Upravljalci gondole so nam šli na roko in nas vzeli preko vrste. Spraševal sem se, zakaj ne bivamo kar v hotelu na Voglu, saj je bil razgled z jedilnice, kjer smo kosili, res čudovit.

6. Na povabilo avstrijskega društva smo se pridružili njihovemu smučarskemu taboru. Iz Slovenije sva z spremstvom tja odpotovala z Igorjem. Spremljala sta naju, če se prav spomnim, brata Črnilec. Mislim, da smo smučali na Dachstienu. Z gondolo smo se peljali do smučišča. Na smučišču naj bi tudi nekaj pojedli in popili. Spomnil sem se, da nisem vzel s seboj denarja. To sem skušal dopovedati avstrijcem, kar z angleško besedo: »mony«, pa nisem bil nič kaj uspešen, dokler me ni nekdo poučil, da temu tukaj pravijo: »gelt«. Si bom zapomnil za vse večne čase.

7.Svoje čase smo se tudi udeleževali državnih in sončkovih prvenstev v veleslalomu. Za čas teh tekmovanj sem pogledal, kar na najine kolajne, ki visijo v moji domači računalnici. Na teh prvenstvih ni bilo kakšne hude konkurence, saj smo bili razdeljeni po skupinah, glede na stopnjo okvare. Jaz sem bil kar sam v skupini. Iz tega naslova sem dobil toliko zlatih medalj. Ženske so bile bolj homogene in se je tudi pripetilo, da katera ni dobila medalje. Spominjam se tekmovanja na Zelenici, pa ne toliko po tekmi in medaljah, ampak po smučanj z vrha Zelenica z doktorico Veličković. Bil je še čas do tekme, pa sva se odpravila s sedežnico do vrha. Z veseljem sem šel, saj na vrhu Zelenice še nisem bil. Saj niti ni bilo tako grozno, kot je videti od spodaj. Ko sva pa srečno prismučala nazaj, sva jih pa slišala. Doktorica od svojega moža: »Češ, kam ga pa vlečeš tja gor.«

Kmalu bo 50 let od prve šole smučanja v Zornih Gorjah pri Bledu. Lahko rečem, da sem sodeloval na največ šol smučanja, čeprav ne čisto na vseh. Vsako leto z nestrpnostjo čakam prijavnico. Čeprav vsako leto bolj podoživljam ves napor, ki se dogaja na smučišču in ob njem, se prijavim. Upam, da bom po krajšem premoru spet lahko kdaj občutil svobodo belih strmin.